Dnevnik Franca Urana, ki je na Vršiču živel od 1909 – 1916, nas v živo popelje v čase, ko in predvsem kako se je gradila cesta na Vršič.
(Planinski vestnik, XIII / 1957, s.151-163)
O cesti čez Vršič se je že nekajkrat pisalo, tako v stari Jugoslaviji kakor tudi sedaj po osvoboditvi, vendar so bili ti popisi kratki in pomanjkljivi, ker pisci teh vrstic položaja niso dobro poznali.
Mislim pa, da je potrebno, da javnost zgodovino te tudi danes silno važne ceste do dobra spozna.
Ker sem nad izvirom Soče živel polnih sedem let t. j. od leta 1909 do leta 1916 in bil zaposlen pri delu te ceste od početka do konca, t. j. do prihoda onega strašnega plazu na Vršiču, ki je zasul 110 Rusov, štejem skoro za svojo dolžnost, da to stvar opišem, ker sem bil pri tej katostrofi navzoč.
Leta 1909 v januarju sem stopil v službo pri takratnem tesarskem mojstru in županu v Gornji Šiški Ivanu Zakotniku.
Kmalu po mojem vstopu v službo je prišel k Zakotniku nek mešetar iz Kamnika, Franc Cvek, ki je Zakotniku ponudil v nakup gozd Velika Planina v Trenti.
Zakotnik se je za nakup odločil in tako smo šli konec marca istega leta Zakotnik, Cvek in jaz v Kranjsko Goro, kjer smo se oglasili pri gostilničarju Pristavcu.
Ta je bil lastnik gozda, kupil ga je pa od kranjskogorske občine.
Takrat je bilo v Kranjski gori skoro en meter snega.
Odločili smo se, da gremo v gozd prihodnji dan, za kar smo se morali temeljito pripraviti, ker so nas opozorili, da je na “vrhu” dosti snega.
Zato.smo se opremili s krplji in smo prihodnji dan zgodaj odrinili iz Kranjske gore.
Vodil nas je pa oče Mrak, občinski mož, ki je situacijo dobro poznal.
Do Klina je šlo še kar nekam v redu, ker je bila do tam pot izvožena.
Od Klina dalje pa je bilo treba navezati krplje, ker smo gazili sneg na celem.
Poti nismo videli nič.
Kdor je poznal staro pot, ki je bila izredno strma, mi bo pač priznal, da je bila ta hoja s krplji na celem snegu izredno utrudljiva.
Gazili smo sneg menjaje, da ni bil vedno eden in isti prvi.
Pristavec je bil debel možakar in ga je najbolj zdelovalo.
Končno smo le prišli Na Močilo, od koder smo videli tudi takratno “Vosshiitte”, ki pa je bila zaprta.
Treba je bilo torej iti dalje in smo končno le prispeli z veliko težavo na vrh do Jezerca, kot so takrat rekli Kranjskogorci ali pa na Kranjski vrh, kot so rekli Trentarji.
Gozd, ki smo si ga šli ogledat, se je pričel takoj pod vrhom na levi strani sedanje ceste in se je razprostiral spodaj ob Lemi, kjer je danes drevesnica proti Zadnjemu Prisojniku do Razorskih Korit in proti vrhu Prisojnika, dokler so pač rasle smreke in macesen.
Gozda dosti nismo mogli videti, ker je bila pot v gozd nemogoča in tudi mi smo bili že pošteno utrujeni, zato smo si ogledali le del gozda Na Lemeh; potem pa smo šli dalje v dolino.
Mimogrede smo si ogledali tudi izvir Soče, ki pa je bil s plazom zasut in smo do izvira morali iti s svečo pod snegom.
Potem smo pot nadaljevali do Loga v Trenti, kjer smo se ustavili pri Čotu (Zorž) poleg Baumbachute.
Zame je bila to silno utrudljiva pot, ker takrat nisem bil še prav nič vajen planin.
Spali smo pri Čotu, prihodnji dan pa smo nadaljevali pot peš do Bovca, ker ni bilo nobenega prevoznega sredstva.
Iz Bovca smo se odpeljali s poštnim vozom do Sv.
Lucije, kjer smo zopet prenočili.
Naslednji dan smo se z vlakom odpeljali proti Jesenicam.
Med potjo pa je barantija napredovala tako, da smo v Boh.
Beli izstopili in šli tam v prvo gostilno, kjer se je kupčija zaključila.
Popoldan istega dne pa smo se odpeljali v Ljubljano.
Gozd je bil torej kupljen in jaz sem bil določen, da bom delo v gozdu nadzoroval.
Poiskali smo sekače in tesače.
Čim smo zvedeli, da je izginil sneg, smo se odpravili v gozd in to maja meseca istega leta.
Z njimi sem odšel tudi jaz.
Ker je bila takrat Vosshiitte že odprta, sem se provizorično nastanil tam.
Medtem pa so sekači podrli nekaj smrek in si iz smrekovega lubja napravili zasilno strehov Tu moram omeniti tudi takratno pot iz Kranjske gore čez Vršič, ker je pozimi zaradi snega nismo mogli videti.
Do Klina je bila slabo oskrbovana gozdna pot, tam je bila zasilna brv čez Pišenco.
Od Klina dalje pa je bila pravzaprav le steza, ki se je v nekaterih krajih zelo strmo dvigala.
Pri Žlebiču (pod sedanjim Mihovim domom), je bil studenec, kjer se je običajno počivalo.
Od Žlebiča dalje je bila steza na več krajih razrita od hudournikov, malo pod Močilom pa je bila zasuta od peska in kamenja od plaza.
Tudi od Močila dalje proti vrhu je bila pot zasuta od plazov.
Pešec je prišel lahko do vrha, z vozom pa je bilo nemogoče.
Zato so morali takrat hrano in pijačo v Vosshiitte nositi na hrbtih.
Druga stran proti Trenti pa je bila še slabša.
Na kranjski strani je še ta ali oni gozdni posestnik kak les “vlačil” proti Klinu, s čimer je bila pot do Klina kolikor toliko utrta.
Na trentarski strani je pa bila pot prepuščena sama sebi in torej silno zanemarjena, uporabna samo za pešce.
Bila je to prava kozja steza, ki se je vila po obronkih sedanje ceste do Hude ravne, mimo Komacovega spomenika naprej do Lemi, kjer je sedanja drevesnica.
Od tu dalje je ta steza še popolnoma taka, kot je bila pred 45 leti.
Tak je bil takrat prehod iz Kranjske gore v Trento, samo za pešca, nikakor pa ne za kako vozilo.
Trentarji so pravili, da je pred nekaj leti, preden sem jaz prišel v Trento, avstrijska vojska imela tam vaje in da so takrat pripeljali čez Vršič tudi nekaj manjših topov, ki so jih privlekli tudi do Trente, vendar z veliko težavo in da jih je več zdrknilo tudi pod cesto.
Takrat si nikdo ni mogel misliti, da je avtomobilska cesta čez Vršič sploh izvedljiva.
Treba je bilo torej skrbeti najprej, da se napravi primerna cesta, da se bo mogel dovažati v gozd proviant in orodje, ki je potrebno v gozdu, istočasno pa odvažati nazaj posekan in obdelan les.
Moja naloga je bila, da za vse to skrbim.
Najel sem delavce v Kranjski gori in v Trenti.
Z delom smo pričeli v Kranjski gori in predvsem očistili in popravili ter razširili cesto od Kranjske gore do Klina, da je bila uporabna za vozila poleti.
V Klinu je bila takrat le brv čez Pišenco, zato smo morali napraviti nov most.
Iz Klina dalje proti vrhu pa sem se moral držati stare gozdne poti, ker bi kako novo smer takratni posestniki skozi svoje gozdove ne dovolili.
Trasiranje nove ceste pa bi bilo tudi predrago.
Ta pot je bila v nekaterih krajih izredno strma, večkrat pretrgana od hudournikov in plazov.
Mostički čez hudournike so bili razdrti.
Vse te ovire smo za silo odpravili, pot po možnosti razširili, napravili nove mostičke čez hudournike in v splošnem usposobili pot za voznike, in sicer vse do vrha prelaza.
Seveda takrat še nikdo ni računal s tem, da bo prišla jesen in zima in z njima hudourniki in plazovi.
Kljub temu pa je bila pot v dobrih dveh mesecih sposobna za vožnjo z vozili.
Ves ta čas sem stanoval v Vossovi koči, ker naša naselbina ni bila še gotova.
Medtem pa smo si poiskali prostor, kjer naj bi bila centrala našega podjetja in kjer naj bi se postavila tudi potrebna poslopja za bivanje osebja in delavcev, hlevi itd.
Zaradi nevarnosti plazov je bilo treba vprašati domačine za nasvet in so nam Trentarji nasvetovali, da se naj to napravi v malem kotlu pod Hudo Ravno, kjer je tudi studenec dobre zdrave vode, ki ga pa danes ni več.
Tu smo najprej napravili hišo iz celih debel (Blockhaus), pokrito s smrekovim lubjem; prav tu je bilo tudi zasilno stanovanje za Zakotnika in mene in tudi pisarna.
Drugi del hiše pa je bil za delavce sekače in tesače.
Istočasno pa smo na bližnjem gričku pričeli graditi lepo planinsko kočo s štirimi sobami, kuhinjo, kletjo in podstrešjem, ki je imela tudi železne peči in štedilnik.
Tako sem se konec junija preselil iz Vossove v našo kočo.
Prvo leto, t.
j.
1909, smo sekali le na levem pobočju sedanje ceste proti Prisojniku, medtem pa nadelovali cesto do vrha, ki je bila v silno slabem stanju.
Z vožnjo pa smo čakali do zime, ko se les lahko vlači po snegu.
Ker pa na tem pobočju ni bilo veliko lesa, temveč je bil glavni del gozda na južni strani Prisojnika, je bilo torej treba skrbeti za cesto v ta del gozda.
Edina steza v Zadnji Prisojnik je bila tista, ki je držala do Prisojnikovega okna in na Prisojnik, ki pa se je nekoliko pod oknom odcepila na desno v Zadnji Prisojnik ter steza čez Robec.
Obedve stezi pa nista bili primerni, da bi se uporabili za izvoz lesa iz Zadnjega Prisojnika.
Zato sem trasiral cesto od naše naselbine čez Šupco in potem dalje proti Zadnjemu Prisojniku ravnice “Na Ležah”.
Na Ležah je bila ravnina, kjer smo postavili drugo naselbino.
Izdelava ceste od naše naselbine pod Hudo Ravno do Šupce in naprej Na Leže je bila silno težavna in nevarna, ker so pred Šupco hude strmine in svet brez trdnega fundamenta.
Istotako tudi onstran Šupce.
Pod Šupco pa bi bilo nemogoče izpeljati cesto, ker bi tu morala biti vsekana v živo skalo, to pa bi bilo predrago.
Dalj kot do Lež mi nismo delali ceste, ker nas je prehitela vojska.
S sekanjem gozda smo tako nadaljevali do leta 1914, ko se je pričela vojska.
Poleti smo sekali in tesali les, pozimi pa smo ga vozili na postajo v Kranjsko goro.
Sekače smo imeli običajno iz Bače pri Podbrdu, tesači pa so bili iz Loške doline, deloma pa tudi Trentarji.
Ves čas, dokler se ni pričela vojska, nismo pri našem obratu imeli nobene nesreče.
Tudi zimskih razmer smo se navadili, tako da smo se vedno pravočasno zavarovali pred plazovi.
Zelo nevaren je bil plaz pod Močilom, dalje plaz s Slemena, ki je vzel navadno smer pod Vosshiitte in pa plaz pod Mojstrovko.
Od Močila do vrha smo pozimi navadno zasadili dolge palice v sneg, da so se mogli vozniki orientirati, ko so prihajali pozno zvečer iz Kranjske gore.
Brž ko je kazalo, da se bodo prožili plazovi, smo ustavili vsako vožnjo čez vrh.
Ko pa so plazovi odšli, smo preko njih napravili pot za sani in vozili dalje.
Nikdar pa nas ni prehitelo, da bi imeli kako nesrečo.
Ves prosti čas sem porabil, da sem oblezel vse vrhove tam okrog: Mojstrovko, Prisojnik, Razor, Jalovec itd.
Večkrat sem se oglasil tudi pri Zlatorogu na Logu, kjer sva bila z gostilničarjem in takratnim županom Cundrom, p.
d.
Tondrom zelo dobra prijatelja.
Danes živi v Mariboru, kamor se je moral preseliti, ker mu je bilo posestvo na Logu prodano.
Hodil sem vedno sam, včasih pa sem vzel seboj tudi kakšnega delavca, ki je imel veselje do planin.
Sicer pa sem imel v svoji koči večkrat razne obiske.
Tisti čas je bil silno redek Slovenec, ki je prišel čez Vršič v Trento.
Prihajali pa so pogosto Čehi, med njimi sta bila dva, od katerih se j e eden menda pisal Dvorsky, ki sta bila vsako leto v Julijskih alpah.
Največ pa je prihajalo Nemcev, predvsem Korošcev, pa tudi rajhovci so prihajali, med njimi največ Bavarci.
Mnogi so se ustavili pri naši naselbini, počivali in spraševali za informacije.
Tudi dr. Kugy in Bois de Chesne sta se večkrat ustavila pri nas.
Prihajali pa so tudi službeno, in sicer gozdarji iz Bovca in Tolmina, ki so nam nakazovali les. Z njimi je vedno prišel tudi Andrej Komac (Mota), sin vodnika Andreja Komaca, ki ima spomenik na Hudi Ravni, kjer je eno leto pred našim prihodom zmrznil. Z Andrejem Komacem sva se sprijateljila in sem ga večkrat obiskal na njegovem domu na Logu. Med prvo svetovno vojno je izginil neznano kam .Prišel pa je večkrat tudi “Špik”-Tožbar od Sv. Marije, katerega sem pred nekaj leti obiskal na njegovem domu. Ni me več spoznal, ker je v starosti zgubil spomin. Od Slovencev-turistov se spominjam samo dr. Bogdana Žužka, ki je bil enkrat s svojo materjo v naši koči.
Leta 1910 je prišel k Zakotniku takratni predsednik D. U. O. A. V. prof. Ludwig, s katerim se je pogodil za razširjenje tedanje Vosshiitte.
Pooblaščen sem bil napraviti načrt in proračun in res je bila otvoritev razširjene Vossove koče leta 1911.
Vzhodni trakt sedanje Erjavčeve koče, kjer so spalnice, je napravljen po takratnih mojih načrtih in nič spremenjen.
Med delavci, med katerimi je bilo tudi dosti Trentarjev, je bilo tudi več divjih lovcev.
Od početka nisem na noben način mogel dognati, kdo lovi.
Vedeli smo, da ima skrito puško nekje v bližini naselbine.
Ko se je pričelo svitati, je počilo nekje v Prisojniku in padel je divji kozel.
Končno pa smo le dognali, da sta to Škafar in pa Vertelj Anton, ki sta vsak zase lovila.
Ko smo sedeli pri ognju v bajti, so pripovedovali o teh divjih lovcih razne dogodivščine: Kako je Škafar nesel gamsa skozi Pi-isojnikovo okno, da je s tem ušel lovcem, kako so divji lovci privezali lovskega čuvaja Koširja iz Kranjske gore nad mravljiščem z glavo nad mravljiščem in kako ga je po naključju rešil pastir, da ga niso mravlje požrle.
O Škafarju so pripovedovali, da je lovil postrvi v Soči.
Lovec pa ga je opazoval z daljnogledom z vrha hriba.
Škafar je odšel s plenom domu, lovec pa si je prerisal sled v pesku in odšel na Škafarjev dom, da mu dokaže tatvino postrvi.
Dokaz pa je lovcu spodletel, ker sled v pesku ni soglašala s čevlji, ker je imel Škafar za take podvige še par ogromnih čevljev, ki niso bili za njegovo nogo.
Naša naselbina je obstajala iz upravne hiše na griču, poslopja za delavce, kuhinje, kovačnice, shrambe za oglje in dveh hlevov. Imeli smo 6 do 8 konj, včasih tudi več. Sedlar Šmon iz Črnuč je popravljal konjsko opremo. Nekoč me je prosil, da bi šel z menoj na Mojstrovko in da bi nabral med potjo tudi nekaj planik, da bi jih nesel domu. Vodil sem ga od vrha čez melišče za Sitom, da bi potem po grebenu šla na Mojstrovko in tam nabrala planike. Silno je bil mož navdušen, da bo prišel tako visoko. Ko pa sva prišla izza Sita na greben, kjer je zelo lep razgled v gornjo Trento, Grintovec, Jalovec itd., se mu je zvrtelo v glavi, pokril se je s pelerino, se usedel na tla in nikamor več ga nisem mogel spraviti z mesta. Prijel sem ga za roko in ga odvedel nazaj na melišče, kjer mu je odleglo. Planike pa sem šel nabirat zanj jaz. Menda mož še živi na Črnučah.
Leta 1912 je bila izredno huda zima.
Padlo je mnogo snega in smo ustavili čez zimo vse delo, tudi konje smo poslali v Kranjsko goro.
Pred veliko nočjo sem prišel v našo naselbino, da uredim nekaj stvari.
Bil sem sam.
Medtem pa je pričelo snežiti in je strašno medlo noč in dan, brez prestanka.
Skušal sem se s krplji prebiti, da bi prišel čez vrh in v Kranjsko goro, pa sem z največjim naporom prišel komaj do Hude Ravne.
Zato sem se vrnil v kočo in se vdal v usodo.
Hrane sem imel za silo, vendar je bila enolična.
Minevali so dnevi in minilo je 14 dni, pa še vedno ni bilo nikogar iz Trente, da bi šel v Kranjsko goro.
Tiste dni mi je prinesel Šilov Lojz nekaj mleka in jajc, ker so v Trenti vedeli, da sem jaz sam v koči.
Bil sem ga silno vesel.
Preko vrha se pa še vedno nisem upal, ker je bil sneg mehak.
Tako sem ostal žameten sam cele tri tedne.
Po treh tednih so prišli prvi Trentarji, ki so utrli pot čez vrh in smo tako prišli skupaj v Kranjsko goro.
Doma so bili prepričani, da me je zasul sneg.
Do mene pa tudi iz Kranjske gore ni mogel nikdo.
To je bilo ravno tisti čas, ko se je potopil “Titanic” in ko se je malo pozneje ubil na Stolu dr. Cerk.
Ko se je pričela pomlad, so pričeli gospodariti plazovi.
Iz vseh strani, od Prisojnika, iz Mojstrovke in Travnika so si utirali pot v dolino.
Takrat je grmelo in bučalo, posebno ponoči, da se ni dalo spati.
Ogromne mase snega so se včasih valile v dolino.
Posebno velik plaz je prihajal vsako leto s Travnika in se valil v grapo pod našo naselbino.
Do naše naselbine nikdar ni prišel.
Najnevarnejši plaz je bil za našo naselbino tisti iz Prisojnika.
Zato si nad našo naselbino nismo upali sekati nobenega lesa, ker je ta plaz vsako leto zadržal ravno gozd.
Gozd je bil pod varstvom gozdne uprave in smo smeli izsekavati le določene predele in še te ne na gosto.
Naša koča je bila zgrajena tako, da je imela silno močan strop nad kletjo, da bi se v primeru nevarnosti mogli tam skriti.
Ta klet še danes obstaja, kočo pa je odnesel plaz leta 1917.
Tiste čase je bil res užitek pešačiti od Močila preko vrha in naprej proti Trenti.
Spomladi so bila vsa ta pobočja en sam rožni grm.
Na goriški strani proti Hudi Ravni pa je bilo planinskega cvetja vseh vrst.
Med Trentarji sem se vedno zelo dobro počutil.
Imel sem jih rad.
Bili so dobri, mehkočutni ljudje, s katerimi je bilo prijetno kramljati in poslušati njihovo mehko govorico.
Trentar je bil navajen trpljenja in bil z malim zadovoljen.
Jedel je leto in dan samo polento in včasih “čompe”.
Kruha ni poznal.
Le če je šel v Kranjsko goro, si ga je kupil.
Pil je Trentar “gajst”, t.
j.
kupil si je nekaj navadnega špirita, ki ga je pri prvem studencu razredčil z vodo.
Vsak Trentar je imel seboj tako steklenico, če je šel od doma, in je vsakomur, kogar je srečal, ponudil požirek.
Takrat so Trentarji hodili nakupovat v Beljak.
Tudi svojo drobnico so gnali na semenj v Beljak.
Običajno so tja hodili tudi k zdravniku.
Tako je celo pot napravil peš in sicer najprej čez Vršič in potem še čez Podkorensko sedlo.
Če je šel Trentar v Kranjsko goro, je rekel, da gre čez Kranjski vrh v Kranj = Kranjska gora.
Nobeden pa ni rekel, da gre čez Vršič.
Kranjskogorci pa so rekli, da gredo do “Jezerca”, ker je bilo takrat prav na prelazu malo jezerce, ki ni nikdar usahnilo. Naša cesta se je umaknila, vojaška cesta pa ga je potem razdrla. Vossovi koči so rekli tako Trentarji kot Kranjskogorci Koča na Močilu. Uradno se je takrat imenoval Vršič Prelaz Mojstrovka. Tudi vojaška komanda je med vojno imenovala Vršič “Mojstrovka-Pass”.
Ko pa je leta 1914 v juliju izbruhnila prva svetovna vojna, smo morali začasno ustaviti vse delo, ker so morali delavci oditi na vojno.
Na jesen pa smo z delom zopet pričeli, vendar v zelo zmanjšanem obsegu.
Kljub trozvezi pa Avstrija takrat ni zaupala v Italijo in se je počasi pričela pripravljati na vojno proti njej.
Medtem pa so se vršila pogajanja naprej, ki pa, kakor je znano, niso uspela.
Tako je vrhovna komanda že v jeseni leta 1914 pričela s pripravami tudi na tem odseku.
Eno izmed najvažnejših vprašanj za izlete v planine v tisti dobi je bilo vprašanje dobrih čevljev.
Ko smo mi šli prvič čez Vršič pozimi v snegu, sem imel navadne promenadne čevlje, ki so bili seveda takoj premočeni in sem zaradi tega na poti precej trpel.
Pozneje, ko sem prišel v stik z lovci in gozdarji v Trenti, sem videl, da imajo odlične, močne, nepremočljive in sijajno podkovane čevlje.
Take čevlje je imel gozdar iz Bovca Črnigoj, Andrej Komac-Mota, Tožbar-Špik in drugi.
Na moje vprašanje, kje se dobe taki čevlji, ki so v Trenti neobhodno potrebni, so mi dali naslov čevljarja, ki jih izdeluje in dobavlja.
To je bil čevljar Franz Plieseis v vasi Goisern na Gornjem Avstrijskem.
Takoj sem mu pisal in dobil tudi takoj odgovor, da je pripravljen napraviti mi čevlje, naj mu pošljem čim prej mero.
Taki čevlji so takrat stali 10 kron, s škatlo odlične masti vred.
Ostal sem v stikih s tem čevljarjem do prve svetovne vojne in sem stalno naročal čevlje pri njem zase in za svoje znance.
Čevlji so bili vedno odlični in je bil vsakdo z njimi zadovoljen.
Takrat v Ljubljani ali drugje ni bilo mogoče kupiti v trgovini planinskih čevljev.
Šele potem, ko se je planinstvo bolj razvilo in ko so bili čevlji od čevljarjev iz Goiserna v planinskem svetu bolj razglašeni, so se pričeli izdelovati podobni čevlji tudi pri nas in so se imenovali “gojzerji”. Prvi in pravi planinski čevlji pa so prišli iz vasi Goisern. Čevljar Franz Plieseis je umrl v visoki starosti pred približno petimi ali šestimi leti v Goisernu. Ta je pravzaprav izumitelj tako imenovanih “gojzerjev”.
Ze v jeseni je poslala vojna komanda v Kranjsko goro 25 Rusov.
Bili so sami Sibirci, visoki, dostojanstveni ljudje, ki so bili nastanjeni v salonu pri Pečarju.
Stražili so jih avstrijski vojaki.
Vsak dan zjutraj so šli iz Kranjske gore in nesli vsak eno palico železa, ki so jo potem oddali na Močilu.
Te železne palice so potem služile za žične ovire na Vršiču.
To je bilo vsakodnevno delo teh Rusov.
Zvečer so navadno prepevali razne ruske pesmi, domačini pa so jih radi hodili poslušat in so jim nosili tudi razne priboljške.
Avstrijska straža spočetka tega ni branila, pozneje pa je bil vsak stik z Rusi strogo zabranjen in tudi nevaren, ker so vsakogar takoj šteli za izdajalca domovine.
To je bil šele začetek, ker vojno stanje med Avstrijo in Italijo takrat še ni nastopilo.
Tisto zimo večjih vojnih priprav na Vršiču in v tem odseku ni bilo.
Brž ko se je spomladi leta 1915 približeval mesec maj in ko je bilo že gotovo, da bo Italija stopila na nasprotno stran, so se v Kranjski gori pričele.
priprave za cesto čez Vršič v Trento.
Prišle so ženijske trupe z inženirji in pričeli so meriti in trasirati cesto v Trento.
Navlekli so ogromno raznega gradbenega materiala v Kranjsko goro in s tem materialom so prihajali vedno novi Rusi.
V Kranjski gori so zgradili razne barake, skladišča, pisarne itd.
Bil je v resnici ogromen promet.
Trasa do Trente je bila kmalu končana in so jo razdelili na 12 ali 13 odsekov.
Vsak odsek je prevzel en inženir.
Inženirji so bili po večini češki Nemci in nekaj Madžarov.
Komandant pa je bil takrat še major Rimi, tudi češki Nemec, ki pa za Ruse ni bil slab človek.
Prvi odsek od Kranjske gore (od Babe) do Erike je bil dodeljen Slovencu inž.
Beštru, ki pa zaradi svojega slovenskega porekla ni bil posebno priljubljen pri svojih nemških kolegih, med katerimi je bilo tudi precej Judov.
Ko pa je dne 24.
maja 1915 Italija oficielno napovedala Avstriji vojno, je bilo delo na cesti čez Vršič že v polnem razmahu.
Takrat sem tudi jaz bil poklican v vojno, pa sem bil zaradi svojega položaja pri gradnji te ceste vojaške službe začasno oproščen.
Vojaška uprava pa je zasedla tudi našo naselbino in je bilo naše delo v gozdu popolnoma ustavljeno.
Zakotnika je ogromna režija v gozdu finančno skoro uničila in je bil že skoro pred polomom, ker je gozd samo žrl, od sebe pa je premalo dal.
Ko pa je videl, da se je vojna uprava odločila delati cesto čez Vršič, mu je padla dobra misel v glavo, da bi se dal vnovčiti les iz njegovega gozda.
Odpeljal se je v Beljak, kjer je bila komanda 6.
kora, general Rohr, kateremu je predlagal, da bi bil on pripravljen napraviti čez Vršič tako imenovane strehe proti plazovom iz svojega lesa (Lawinenschutzdacher) in bi bil tako zagotovljen varen prehod za avstrijsko armado čez Vršič tudi pozimi, ko zapade sneg.
Vojna uprava je Zakotnikov predlog odobrila in pričela se je gradnja teh streh čez Vršič.
Vojaška trasa nove ceste je šla po naši cesti samo do Erike, kjer je prešla Pišenco in se potem polagoma dvigala z nekaj zavoji do Mihovega doma.
Tam se je križala z našo cesto, jo zopet zapustila in se potem do Močila zopet nekajkrat samo srečala.
Ta trasa je vzela popolnoma svojo smer in prišla na Močilu zopet na našo cesto, ji nekaj časa sledila, potem pa prešla v zavoj in se s staro cesto zopet sešla na vrhu prelaza.
Na goriški strani gre po.naši cesti, razen dveh vijug, neprestano do Hude Ravne, t.
j.
do Komacovega spomenika, ki so ga takrat hoteli podreti, pa sem pri ing. Schuttu interveniral, da je spomenik ostal.
Nadalje gre trasa zopet po naši cesti do našega naselja in potem naprej do Šupce in dalje do Lež.
Od tu dalje pa je trasa popolnoma nova, ker od tu dalje ni bilo takrat niti steze.
V vijugah in v silno slabem terenu; pride končno v dolino pri sedanjem mostu in od tu dalje do Loga v Trenti.
Predora takrat še ni bilo.
Tega so napravili pozneje Italijani.
Novo cesto so gradili izključno samo ruski vojni ujetniki, ki jih je bilo okrog 12 000.
Nastanjeni so bili v raznih barakah od Kranjske gore do Trente.
Te barake so bile zelo primitivne in pozimi zelo mrzle.
Hrana ujetnikov je bila zelo slaba in nezadostna.
Pri delu so bili razdeljeni v oddelke po 25 mož, ki jih je stražil en avstrijski vojak in en Rus-tolmač, navadno Jud, ki pa ni nič delal.
Med ujetniki je bilo tudi dosti Nemcev od Volge.
Ujetniki so bili slabo oblečeni.
Ker so morali delati ob lepem in slabem vremenu, so imeli po večini vsi razcapane uniforme.
Drugih oblek jim pa avstrijska vojna uprava ni dala.
Zato so razsajale med njimi razne bolezni kot navadna in krvava griža, celo kolera in črne koze in jih je dosti pomrlo.
Ravnali so z Rusi zelo grdo.
Posebno nekateri inženirji in oficirji so se divjaško obnašali nad ujetniki.
Za vsak najmanjši prekršek je bil ujetnik privezan na drevo, da je že v najkrajšem času padel v omedlevico.
Potem so mu pljusknili mrzle vode v obraz, da se je zopet zavedel in ga pustili tako viseti dve do tri ure.
Najbolj divji med inženirji je bil ing. Kavalir, Madžar, ki je gradil odsek pod Močilom.
Kadar je bil pijan, je prišel s težko palico med Ruse na cesto in je s to palico mlatil po Rusih kar navzkriž, ne glede kam je padlo.
Tudi mnogi avstrijski stražarji so radi pretepali Ruse.
Pritožba j.e bila nemogoča.
Ko so po novi cesti pripeljali stražarji ujete Italijane, so jih Rusi vedno napadli s krampi in lopatami, češ da so Italijani krivi, da vojska še vedno traja, ker bi bilo vojske že davno konec, če ne bi Italija pomagala
Rusom.
Komaj so Italijane ubranili, da jih niso na mestu pobili.
Čim je torej Zakotnik dobil pristanek vojne komande za gradnjo protilavinskih streh, je stopil v kompanijo z ljubljanskim tesarskim mojstrom Weissbacherjem in oba sta takoj pričela s pripravami.
Predvsem sta dosegla, da smo se zopet vselili v našo naselbino, ki je bila do takrat zasedena z vojaštvom.
V naši koči se nam je vrnila polovica prostorov, t.
j.
dve sobi, ostalo polovico pa so obdržali vojaki.
Po celi Sloveniji in celo po Tirolskem in Solnograškem so takrat mobilizirali sekače, tesače in voznike za delo na cesti čez Vršič.
Te protilavinske strehe naj bi se zgradile od Močila čez vrh in potem še nekoliko naprej od Tičarjevega doma.
Protilavinske strehe so bile projektirane tako, da bi bile postavljene na 35 X 35 cm močnih stebrih, na katere bi bili pritrjeni močni špirovci in potem vdelani v teren nad cesto.
Na špirovcih pa bi bili kot streha 6 cm debeli plohi, čez katere naj bi potem plaz zdrsel.
Vse pa je bilo povezano z močnimi železnimi spojkami.
Teoretično je bila to jako dobra zamisel, praksa in plaz pa sta pokazala vse kaj drugega.
Takoj se je pričelo z izdelavo stebrov in špirovcev.
Na Ležah pa so vojni ujetniki na roko žagali plohe in sicer tako, da je bil en ujetnik na vrhu, dva ujetnika pa sta držala in vlekla ročno žago spodaj.
Na ta način se je na Ležah nažagalo dnevno do dva vagona plohov.
Z delom se je pričelo na Močilu.
Medtem sem dobil še eno lokomobilo s cirkularko in smo pri naši koči pričeli žagati plohe tudi s cirkularko.
Cesta se je medtem delala neovirano naprej, in sicer z vso naglico.
Trdna ta cesta ni bila, ker se je v razne škarpe porabil okrogel smrekov les, ki nikakor ni mogel držati dolgo.
To se je pokazalo pozneje.
Istočasno pa se je izdelala tudi žičnica, ki je držala iz Kranjske gore na Vršič, kjer je bila postaja.
Druga postaja je bila v grapi pod našo naselbino, tretja pa ob brvi, čim se pride v dolino pred izvirom Soče.
Žičnica je vlekla težo do 60 kg in je predvsem prevažala hrano za vojsko, seno za konje in pa razno orodje.
Pri Hudi Ravni je šla žičnica tako nizko, da je bilo treba odkopati teren.
Tu so večkrat ukradli razne vreče hrane tako Rusi kot tudi avstrijski vojaki.
Kradli pa so tudi stražarji ali pa so bili s tatovi domenjeni.
Največ se je kradlo, kadar so pošiljali v fronto tako imenovane “Liebesgaben”.
Ko so žičnico gradili, sem povedal, da ni prav izpeljana, ker jo bo vzel plaz, pa so se mi smejali, češ, da ni tako nevarno, kot jaz mislim.
Mnogi oficirji in inženirji so se celo smejali projektu protilavinskih streh.
Cestna dela so napredovala silno rtaglo, tako da se je 1.
oktobra 1905 že peljal po njej z avtomobilom poznejši cesar Kari.
Peljal se je do Soče v Trenti, kjer je bil vojaški sprejem.
Takrat se je govorilo, da se je potem pri kosilu nalezel konjaka in potem celo pijan padel v Sočo.
Mi smo morali na Močilu držati žpalir.
Glavna komanda gradnje je bila v Kranjski gori.
Potem pa so bile razne vmesne komande in tako si je nad rusko cerkvico zgradil svojo vilo tudi major Rimi.
V Vosshutte je bila druga komanda, tretja pa v Tičarjevem domu.
V Hudi Ravni pa si je zgradil krasno enonadstropno vilo ing. Schutt.
Mesto, kjer je pričel graditi, sem mu odsvetoval, ker je nevarno za plaz, pa mi ni verjel.
Vilo je odnesel plaz še tisto zimo, Schutt pa k sreči še celo glavo.
Temelj te vile se še danes dobro vidi na Hudi Ravni.
Zadnja komanda pa je bila potem v naši koči.
Strogo se je pazilo, da se nikdo ni vozil vkreber na konjski vpregi in so bili zato postavljeni posebni cestni prometniki.
Brž ko je bila cesta prehodna, se je začel po njej valiti material, topovi.
dr. Stalno so bile na njej razne kolone vojaštva.
Nazaj so vozili ranjence.
Ko se je 24.
maja pričela vojna z Italijo, ni bilo v Soški kotlini nobenega vojaštva, razen na Predilu.
V strelskih jarkih pri Bovcu so bili samo 4 orožniki, med njimi je bil stražmojster Pogačar.
Imeli so po jarkih postavljene puške v določenih razdaljah.
Italijani so se pritipali previdno zelo blizu, vendar se naprej niso upali, ker so ti orožniki hodili od puške do puške in streljali kar tja v en dan.
Šele dosti pozneje so prišle prve avstrijske edinice, ki so zasedle tamošnje položaje.
Prišel je mesec november.
Medtem so pričeli postavljati prve stebre za protilavinske strehe na Močilu.
Snega pa ni bilo še vedno nič.
Tudi v decembru še ni bilo nobenega snega.
Oficirji, inženirji in moštvo, ki me je poznalo, vsi so brili norce iz mene, Češ, kje pa so tiste lavine.
Prišel je božič 1915.
Ponoči na Štefanovo je zapadlo nekaj snega tako, da se je malo nad Močilom iz Slemena udri majhen plaz, ki je do pasu zasul dva Rusa.
Smeje sta se sama izkobacala iz snega.
Vsi pa, ki so to videli, so se jima smejali, še bolj pa meni.
Promet se je torej čez Vršič vršil nemoteno naprej, ker tudi januarja 1916 še ni bilo nobenega snega.
Tudi delo na protilavinskih strehah je dobro napredovalo in je prišlo že do druge vijuge proti vrhu.
Ogromno materiala so požrle te strehe.
Neprestano je bilo treba dovažati les in vse je kazalo, da se bo stvar odlično obnesla.
Vsakdo je tudi verjel, da bo konstrukcija kos vsakemu pritisku snega, ker je bila res izredno močna in tudi solidno izdelana.
Medtem pa so pričeli graditi na vrhu prelaza, kjer je danes italijanska karaula, spomenik nadvojvodi Eugenu, ki je bil glavni komandant fronte proti Italiji.
Po njem naj bi se imenovala tudi cesta čez Vršič “Erzherzog Eugen- Strasse”.
Spomenik naj bi predstavljal nekaj ogromnega, kot večen simbol veličine Avstrije.
Samo pri izdelavi ogrodja za spomenik je bilo zaposlenih čez 200 ruskih ujetnikov.
Tudi za ta spomenik sem rekel graditeljem, da ga bo vzel plaz, pa so mi odvrnili, da bo izdelan tako močno, da bo kljuboval vsaki naravni sili.
V začetku februarja smo se na Hudi Ravni brez srajc sončili.
Snega pa še vedno nič in zopet sem bil tarča.
Bilo me je že skoraj sram, ker take zime do takrat res še nisem doživel.
Konec februarja pa je pričelo snežiti.
Sprva polagoma, potem pa vedno bolj in bolj in nazadnje ga je pričelo pošteno mesti, tako da smo ga morali s ceste kidati.
Sneg je bil suh kot moka.
Takrat so pričeli nekateri verjeti, da moja obetanja niso bila zastonj.
Tudi Rusi so rekli, da je v Rusiji sicer res sneg, vendar takih količin tam ne poznajo.
Nisem si pa mogel misliti, da je katastrofa tako blizu.
Dne 8.
marca 1916 po kosilu sem bil namenjen na vrh, da si ogledam delo.
Šel sem od naše koče proti vrhu ob enih.
Bil je pravi metež.
Ko pridem do Hude Ravne, zaslišim en sam strašanski krik iz nešteto grl, ki pa je takoj utihnil.
Grem počasi naprej, pa mi kmalu pridrve naproti ruski ujetniki s prestrašeni obrazi: “Lavina, lavina”.
Pribežalo je tudi nekaj avstrijskih stražnikov.
Vsi, kar jih je pribežalo z vrha, so bili tako prestrašeni, da nismo iz njih mogli spraviti ničesar jasnega.
Tudi nazaj nismo mogli pripraviti nikogar.
Vsi so izjavili, da se raje dado pobiti, kot pa da bi šli nazaj.
Tudi oficirji in inženirji so zgubili glavo in niso vedeli kaj početi, ker je bila na mah pretrgana vsaka zveza s Kranjsko goro in tamošnjo komando.
Vse delo je zastalo.
Ničesar nismo vedeli, kaj se je zgodilo na drugi strani Vršiča.
Nikdo pa se ni upal na vrh.
Tisti dan je bilo absolutno nemogoče pripraviti ruske ujetnike do k,ake rešilne akcije in tudi avstrijski oficirji niso imeli nobene volje in poguma, da bi šli na mesto katastrofe.
Pričeli smo ugibati, koliko mora biti žrtev.
Natanko se takrat še ni dalo dognati, ker so bili na prelazu zaposleni ruski ujetniki tudi iz druge strani.
Približno pa smo že takoj takrat ugotovili, da manjka okrog sto ruskih ujetnikov in nekaj avstrijskih stražnikov.
Tudi oficirji iz Tičarjevega doma so pribežali na našo stran in izjavili, da je na vrhu vse uničeno in da je Tičarjev dom popolnoma izpraznjen.
Komanda za naš sektor je bila v tako imenovani Schuttbaraki na Hudi Ravni, tabor ruskih ujetnikov pa je bil malo niže v naši naselbini.
Naslednje jutro so prišli iz Schuttbarake vsi oficirji in inženirji v našo naselbino.
Bili so vsi oboroženi z revolverji, kar običajno ni bila navada.
Zahtevali so nastop vseh ruskih ujetnikov.
Ko so ujetniki nastopili, je iz njihovih vrst izstopila deputacija treh Rusov, ki so takratnemu komandantu izjavili, da na delo na Vršič ne bodo šli več, ker to delo ogroža njihova življenja in jih avstrijska vojna komanda za taka dela ne sme uporabljati.
Inž.
Schutt jim je ponovno zagrozil, da bo v primeru nadaljnjega upora prisiljen uporabiti orožje.
Deputacija pa mu je odgovorila, da so vsi ujetniki pripravljeni pustiti se pobiti, na delo na Vršič pa ne bodo šli več.
Tudi poziv za reševalno akcijo so odklonili, češ, da bi bila brezuspešna, ker je na vrhu vse uničeno, kar je bilo živega.
Le nekateri ujetniki so bili pripravljeni, da gredo na vrh, če bi se morda dalo kaj rešiti.
Sicer so pa imeli Avstrijci z inženirji in oficirji še večji strah iti na vrh kot Rusi.
Kljub temu pa se nas je nekaj zbralo in smo jo mahnili na Vršič.
Ko smo prišli tja, se nam je nudilo strahovito razdejanje.
Tam kjer je bilo prejšnji dan skoro 20 metrov visoko ogrodje Evgenovega spomenika, ni bilo videti ničesar več, le tu in tam je ležal v snegu kak zlomljen tram ali deska.
Snega je bilo ogromno, bil je nabit.
Ker je še vedno snežilo in je bil ves vrh v megli, se ni dalo še ničesar ugotoviti, od kje in kako je plaz prišel.
Plaz je bil suh.
Domneval sem, da se je morala utrgati na grebenih Mojstrovke opast, ki je padala na lavinsko področje in sprožila na novo zapadli sneg.
Zato je še vedno obstajala nevarnost za nove plazove in to tembolj, ker se ni videlo na vrhove, da bi se presodilo, od kod preti nevarnost.
Človeških trupel nismo videli nobenih.
Šli smo do Tičarjevega doma.
Pri tej koči se je plaz ustavil.
Pred vrati, ki so bila vsa zasuta s snegom, ga je bilo več kot tri metre.
Pričeli smo odkopavati, da bi prišli v kočo.
Kmalu smo odkopali dva Rusa, ki sta bila že oba mrtva.
Kazalo je, da jih je ubil puh.
Čeprav se je takrat, ko se je gradil Tičarjev dom, previdno iskalo in določalo prostor, da bi bila koča varna pred plazovi, je le malo manjkalo, da je ni odnesel ta plaz, kajti bil je tako silen, da je kočo nagnil za približno 15°.
Še danes se na koči opazi, da stene ne stoje navpično.
Zlasti se to opazi tudi pri vhodnih vratih, ki so iz pravega kota.
Oba mrtva Rusa smo vzeli seboj in jih pokopali na Hudi Ravni.
Ko pa so pri tej priložnosti, ob pogrebu teh Rusov, ostali ujetniki prišli do spoznanja, da bi bila reševalna akcija na Vršiču le potrebna, so se potem odločili, da bodo z odkopavanjem pričeli.
Vsi niso šli, vendar pa jih je prihodnji dan šlo precej na Vršič in so pričeli z odkopavanjem, ker je tudi snežiti prenehalo.
Sneg je bil trd in je bilo delo jako težko.
Odkopali so kakih 15 ujetnikov in enega stražnika.
Vsi so bili strahovito izmaličeni.
Tramovje je nekaterim potrgalo glave, roke in noge.
Da bi bila pod snegom še živa bitja, ni bilo niti govora.
Kmalu po delu, še isti dan, je zopet prihrumel plaz na istem mestu.
Zato je bilo vsako delo z odkopavanjem nemogoče in tudi ujetniki niso imeli več poguma.
Plazovi so zasuli tudi obe postaji žičnice na vrhu in v grapi pod našo naselbino.
Katastrofa je bila torej popolna.
Ves promet čez Vršič je bil ustavljen.
Ničesar nismo vedeli, kaj se godi na drugi strani Vršiča.
Tako smo čakali kakih 14 dni na povelja.
Snežilo ni več in nastopili so lepi sončni dnevi.
Ker pa je bilo treba nekaj ukreniti, me je komandant vprašal, ako bi se upal iti čez Vršič v Kranjsko goro na komando, kamor bi nesel poročilo o katastrofi in dobil tam nadaljnja navodila glede usode gradbenega osebja in ujetnikov na naši strani.
Ker nikogar drugega niso mogli pripraviti na pot, sem se torej odpravil jaz.
Šel sem torej v Kranjsko goro in še isti dan prinesel nazaj povelje, da je treba vse ruske ujetnike spraviti v dolino do Sv.
Marije in naj se tam nastanijo v barakah.
Kar pa je tehničnega moštva, naj gre do Soče v Trenti in tam počaka nadaljnjih povelj.
Tudi inž.
Gregor in jaz sva dobila nalog, da odideva do Soče, kamor sva prišla še isti dan.
Jaz sem bil nastanjen v gostilni Flajs, kjer sem bil še iz prejšnjih časov dobro znan s tedanjim gostilničarjem.
Čakali smo v Soči nekaj dni, nakar pa smo dobili povelje, da naju z inž.
Gregerjem še isti večer, ko se napravi tema, odpelje kamion v Srednji Log pod Mangrtom, kjer se bova odpeljala z elek.
rudniško železnico v Rabelj.
Bovec je bil takrat deloma v italijanskih, deloma pa v avstrijskih rokah.
Cesta čez Kal in Koritnico mimo Bovca, pri križišču, je bila prehodna, vendar podnevi nemogoča, ker je imela italijanska artilerija cesto vedno pod ognjem.
Tudi ponoči so Italijani večkrat napravili na cesti preplah.
Čez Predil pa je bilo takrat nemogoče priti s kamionom.
Zato je dobro služila rudniška železnica, ker je bil promet čez Vršič pretrgan.
Res so naju naložili na kamion in odpeljali smo se proti Kalu in Koritnici.
Čim pa smo prišli do tja, je pričela avstrijska artiljerija dražiti Italijane.
Naš kamion je tako prav po nesreči zašel v artilerijski ogenj.
Šofer je v tej zmedi zavozil v jarek, kjer smo obtičali.
Hitro smo poskakali z našo prtljago iz kamiona.
K sreči je za nami privozil drug kamion, ki nas je naložil in odpeljal dalje v Srednji log.
Tam je že čakala električna železnica in odpeljali smo se naprej v Rabelj.
Šaht je tam globok okrog 230 metrov.
Dvigalo nas je potegnilo na vrh in bili smo okrog enih ponoči v Rablju, ki je bil ves v temi zaradi italijanskega obstreljevanja.
Najprej smo šli v pekarno, kjer smo dobili svež kruh.
Na cesti ni bilo nikogar.
Vse je bilo zaprto.
Naposled pa smo le zagledali pri neki hiši žarek svetlobe.
Prišedši tja smo videli, da je pred hišo vojaška straža, ki nam je salutirala, ko smo vstopili, misleč, da spadamo tja.
Prišli smo v precej veliko sobo, lepo razsvetljeno, po sredi pa dolgo mizo, ki je bila polna raznovrstnih jedil in pijač.
Bilo pa ni nikjer žive duše.
Prav pošteno smo se poslužili vseh dobrot in nazadnje smo se tudi napili.
Potem pa smo polegli in zaspali.
Nikdar nismo nikomur dali račun za to postrežbo.
Kamion nas je potem odpeljal na postajo v Trbiž, od tam pa smo se odpeljali z vlakom v Kranjsko goro, kjer smo se javili komandi.
V Kranjski gori smo zvedeli, da je tudi na tej strani plaz napravil silno razdejanje, vendar natančnih podatkov še ni, ker ni bil po katastrofi še nikdo na Vršiču.
Ugotovilo pa se je medtem, da je vseh mrtvih ujetnikov 110, poleg tega pa še 6 ali 7 stražarjev.
To so bile takrat oficialne številke, ki pa so bile zaupno javljene na višje komande, civilistom se je to prikrivalo.
Komanda v Kranjski gori je izpraznila prav vse objekte do Vršiča in ni bilo nikjer nikogar več v poslopjih in barakah.
Rusi so bili tako preplašeni, da je komanda že skoro uvidevala, da si z njimi ne bo mogla dosti pomagati.
Nič manj pa niso bili preplašeni vojaki z oficirji vred.
Vsakdo si je želel proč, celo v fronto, samo da bo stran od teh prokletih plazov.
Čakali smo torej vsi v Kranjski gori nadaljnih odredb.
Dne 3.
aprila pa sem dobil od podpolkovnika Rimla (takrat je že avanziral) nalog, naj grem s 25 ujetniki v Vossovo kočo in naj pričnemo odkopavati cesto, da bo čimprej zopet vzpostavljen promet na njej.
Šel sem torej z ujetniki do Močila, kjer sem jih hotel nastaniti v tamošnjih barakah, ki so še ostale cele.
Zdajci ni bilo nobenega ujetnika več, vsi so zginili kot kafra.
Gledam okrog sebe, kam da so zginili, in zagledam luknjo v snegu.
Grem po njej in zagledam samo podplate ujetnikov.
Ujetniki so tičali v vsajalnih luknjah vojaške peči, ki je ostala še cela in popolnoma zasuta s snegom.
V peči pa je bilo polno pečenega kruha, ki so ga ujetniki zavohali.
Pustil sem jih, da so si ga nabrali po mili volji in so bili jako zadovoljni.
“Hljeb harašo” so govorili, čeprav je bil že več kot tri tedne star.
Za menoj so prišli nato v naslednjih dneh še nadaljnji ujetniki in oficirji in inženirji in pričeli smo odkopavati cesto.
Mene je komanda določila za vremenskega preroka zaradi plazov.
Dodelila pa mi je še nekega poročnikaturista, ki je bil doma iz Tirolske in kot tak, kot je rekel, pozna dobro planinske in snežne razmere.
Hodila sva skupno in ogledovala tamošnja plazovna polja in vrhove.
Poročniku so se zdele najbolj nevarne snežne opasti na Mojstrovki, ki so bile ogromne.
Tako se je moja domneva, da se je sprožil plaz proti Tičarjevemu domu, pokazala kot napačna, ker so opasti na Mojstrovki še vedno visele, kar sem povedal tudi poročniku.
Rekel je, da bo temu kmalu odpomogel, da bomo lahko varni.
Res smo čez dva dni že dobili dva topa 75 mm in poročnik je pričel streljati na snežne previse na Mojstrovki, najprej z granatami, ker pa ni nič zadel, je pričel streljati s šrapneli, pa tudi s temi ni bilo uspeha.
Več kot 50 strelov je poslal proti Mojstrovki, pa ni bilo nobenega uspeha.
Takrat sem pričel sam dvomiti, da more pok ali krik sprožiti v planinah snežni plaz.
Ko je videl, da je njegov trud brezuspešen, je ustavil streljanje.
Delo pa je šlo medtem naprej z odmetavanjem snega.
Poročnika sem opozoril, da glavna lavina (temeljna – Grundlavine), ki je običajno vsako leto prišla s Slemena, do takrat še ni prišla.
Odgovoril mi je, da ta ni nevarna in da smo lahko brez skrbi, o čemer pa sem jaz izrekel svoj dvom.
Bili smo nastanjeni vsi v Vossovi koči.
Med drugimi oficirji je bil tudi nek nadporočnik, češki Nemec, ki je ponoči dobesedno norel zaradi bojazni pred plazovi in je motil spanje nam vsem, ki smo bili v koči.
Prav na sedlu Vršiča je bil takrat hlev, v katerem je bilo 7 žlahtnih konj, ki so bili last oficirjev iz Tičarjevega doma in Vosshiitte.
Dobili smo nalog, da te konje spravimo na Močilo in od tu dalje v Kranjsko goro.
Poskušali smo na vse mogoče načine, pa nikakor ni šlo, ker se je konjem udiral sneg in je obstajala nevarnost, da si polomijo noge.
Nikomur ni moglo ničesar pametnega pasti v glavo.
Pri konjih je bil namreč še vedno konjski hlapec, ki jih je oskrboval.
Tam tudi ni prišel plaz.
Zvedel pa je za naše težave v Kranjski gori nek korporal, ki je imel v življenju opravka s konji, pa se je ponudil, da bo te konje rešil.
Prlšel je v Vossovo kočo in vzel seboj nekaj ujetnikov in šotorska krila.
Na vrhu je vsakega konja podrl na tla, zvezal vse štiri noge in ga zavil v šotorsko krilo.
Potem pa ga je kot toboggan po snegu porinil proti Močilu, kjer smo konja ujeli, mu razvezali noge in tako rešili vseh 7 konj.
Vse je kazalo, da se bo cesta res dala odkidati in da bo spet stavljena v promet.
Pa je spet plaz postavil vse na glavo.
Neke noči, ko smo šli že vsi spat, ob pol dvanajstih, se zasliši nad Vossovo kočo strahovito hrumenje in bobnenje.
Oficirji so v svojih sobah pričeli kričati in so pribežali napol oblečeni v jedilnico in spraševali, kaj je, ker se je zemlja tresla in tudi koča a se je prav pošteno majala.
Prihajal je temeljni plaz s Slemena.
Bučalo in grmelo je še nekaj časa, nakar je vse utihnilo.
Koči se ni zgodilo ničesar.
Drugo jutro pa smo videli učinek tega plazu.
Ogromne mase snega so se nakopičile skoro do vrha griča, kjer je stala Vosshutte.
Od protilavinskih streh pa ni bilo nobenega sledu več.
Vse je odnesel plaz v grapo pod Vossovo kočo in potem dalje v Suho Pišenco.
Tisti močni leseni stebri, ki so bili povezani med seboj z železjem, so bili zlomljeni kot vžigalice, potrgani iz zemlje.
Sploh je bilo videti, kot da bi bilo vse napravljeno iz papirja.
Javili smo stvar komandi v Kranjsko goro.
Vse tehnično moštvo, z Rusi vred je bilo popolnoma demoralizirano, zato je komanda uvidela, da je najbolje, da se premesti.
Ostali smo še nekaj časa v Kranjski gori.
Potem pa so nas odpeljali na Južno Tirolsko na tamošnjo fronto.
To je zgodovina ceste čez Vršič, ki bi se morala imenovati pravzaprav “Ruska cesta”, ker so jo zgradili samo Rusi.
Zahtevala je od ruskih ujetnikov mnogo trpljenja in mnogo človeških žrtev.
Številke nikdar niso bile znane, ker jih je komanda držala v strogi tajnosti, računam pa po svojem preudarku, da je na cesti cez Vršič dalo svoje življenje najmanj 10 000 Rusov.
Ker je mimo 40-letnica tega trpljenja, je prav, da se spomin na to primerno oživi.
Ker so za cesto porabili ogromno lesa in so ga sekali kjer koli, so naslednje leto plazovi še bolj divjali.
Plaz je vzel “Schuttbarake” z vilo vred, vzel je tudi Zakotnikovo naselbino.
Naslednje leto se je vojna komanda ognila plazovom na ta način, da je napravila cesto čez Vršič na levi strani sedanje ceste, ki se pa tudi ni obnesla.
Ker je po prvi svetovni vojni polovico ceste pripadlo Italiji in pol Jugoslaviji, je cesta mnogo zgubila na pomenu, ker ni bila prehodna.
Kljub temu pa so Italijani svoj del ceste odlično popravili in utrdili, medtem ko ie bil jugoslovanski del popolnoma zanemarjen.
Sedanja Jugoslavija pa se je pričela brigati tudi za ta del ceste, kar ie vsekakor treba pozdraviti.
Po prvi svetovni vojni sem šel prvič čez Vršič leta 1920, in sicer do izvira Šoce.
Preko sedla me je pustil Italijan za pest cigaret.
Potem pa sem še večkrat prišel v Trento, kjer so me ljudje dobro poznali.
Prišel sem običajno čez Predil, v Bovec in potem v Trento.
Sedaj pa grem v Trento čez Vršič vsako leto, tudi po dvakrat, ker je to zame najlepši del Slovenije.
Prav rad še vedno pokramljam s Trentarji.
Vir: https://vrsic.livejournal.com/2537.html